Jugo niti danes ni pojenjal. Prav za prav se je morda se okrepil, kdo ve. Dejstvo je, da za tistega pripadnika najinega tandema z lasmi ni bil najboljsi dan. Zato si ga je bilo treba izboljsati – recimo z obiskom slovite vinske kleti Donnafugata, ki izvira prav iz Marsale.
Za 15 evrov me je vodnica Paula popeljala po zgodovini vinerije, ki izvira iz 19. stoletja, a so se potomci druzine (ker gre za druzinski biznis) leta 1983 odlocili za preobrat: prenehali so proizvajati sladko vino marsala in se usmerili v sveza, kakovostna, kompleksa vina. Bela, rdeca, starana bela, sladka bela, desertna, peneca vina ter grape. Paula me je popeljala tudi po vseh njihovih prostorih: mimo ogroooomnih jeklenih in betonskih sodov (ce ne ze kar silosov), hrambe 500-litrskih in se vec sodov za rdeca in drugace starana vina, pa pakirnice in skladisca. Za konec je sledila degustacija stirih vin, in ker sem bila na turi edina, sem si jih lahko prilagodila: odlocila sem se za Sursur (kar v arabsicini pomeni scurek -ha!) z grozdjem grillo, nadaljevala z Ligheo (morska deklica) z grozdjem zibibbo, rdec se je imenoval Mille e una Notte (Tisoc in ena noc), in za konec se sladki Kabir, ker Ben Rye mi je bil za poznan. Izvrstno! Sploh pa zelo privat.
Za vecerjo sva izbrala se drugo od Ivankinih priporocil, trattorio Il Pino, in bilo je zopet vrhunsko. Za predjed si si lahko na kroznik nalozil kar koli iz dokaj zanimivega bufeja (imeli so npr. tudi morske polzke, tiste, ki jih ponavadi trofejsko razstavis nekje na vidnem mestu doma), za glavno jed pa sva spet, se zadnjic, narocila pasto. Moja je bila prav lokalna: busiate (tipicni rezanci za ta predel) s pistacijami iz Bronteja in kozicami. Izredno prijazni natakarji so nama za konec prinesli se “self service” flaso marsale, in tale dopust se ne bi mogel bolje koncati.
Jutri torej le se predaja rentacarja in via Trieste. Grazie per tutto, Sicilia! Prideva spet kali.
iVAgabund 