To, da trenutno sedim v Starbucksu v zalivu Horseshoe, čakajoč na trajekt za Vancouver island in z izpito ogromno skodelico zelenega čaja z mlekom, verjetno ni najbolj slabo. Pa četudi je zunaj temperatura blizu nule. Prav za prav se mi zdi, da je vse skupaj kar kul.
V Vancouver sem po štirih letih ponovno prispela v petek, 17. marca. Ravno na dan sv. Patrika, ampak 8-urna razlika (ker doma še nismo premaknili ure, tu pa so jo že) mi ni ravno vlivala dovolj energije za ponočevanje. Vseeno sem se, ko sem se stacionirala pri Paulu na Cambie & 17th, kar takoj podala v Gastown, v samo srčiko hipsterskih lokalov, v Tacofino (kjer je, vsekakor, tako fino), in se objela z Mel, Matejem in dvema njegovima prijateljema, ki sta bila celo na istem letalu iz Pariza kot jaz.
In spet je bilo vse tako, kot je vedno.
Šli smo še na kavo v Milano coffee, potem pa me je res pobralo. Ampak nov dan je prinesel nove zmage. Ob 11h sem se dobila z dvema mojima nesojenima strankama na svojih turah, saj smo se dobili samo v Tozdu na kavi, ker nisem imela prostora tisti dan zanju. Prostor srečanja je bila ena izmed bolj famoznih kavarn v mestu, Revolver, in kaj kmalu mi je bilo jasno, da je Vancouver zdaj definitivno tudi mesto kave, ne samo sušija.
Pa tudi pokeja – havajske riževe sklede, ki je menda zadnja fama tu. Seveda sem morala nujno pokusiti prvega, ki mi je prišel mimo, to je bil The Poke Guy. Zelo njam in zelo drago oz. $11 se mi je zdelo kar malo preveč. Ampak ko sem ravno tu …
Zatem je bil že čas za skok na Granville island, pozdravit nekdanjo druščino Liberty vinoteke. Oj, Tony, oj, Alex! Pridružila sem se Tonyju za kosilo in uživala sva hladno, a začuda izredno sončno popoldne.
Zvečer smo šli s Paulovo druščino na flamenko v Kino Cafe, ki je njegovi hiši za ovinkom. Naključje je hotelo, da sem tam srečala Richarda Wolaka oz. blogerja pod imenom Vancouver Foodster, ki je bil dokaj velika inspiracija za to, kar počnem z Ljubljananjamom. Kako je to možno, da je bil ravno takrat tam, ne vem. Seveda pa sem ga nagovorila in preverila sva najbolj vroče točke jedače & pijače ta hip v mestu, pa še par prihajajočih trendov mi je zaupal. Noro.
Nedelja je bila dan za brunch z Liso in Garthom na Commercial drive, potem pa dolgo, dolgo pričakovano srečanje s Tristanom in njegovo Ado. Kako lepo, kako domače ga je bilo spet srečati. Ada je čudovita in prav žal mi je, da me ne bo avgusta na njuno poroko. Oblezli smo cel Stanley park, posedeli na eni izmed plaž, si ogledali obilno gnezdenje kormoranov, in predvsem obdelali vse, kar se je zgodilo vmes, ko se nismo videli.
In zdaj torej otok, k Sherlene. Komaj čakam.
Četudi je torej tole zame nadaljevanje zime (ki je bila tudi tu nenormalno hladna in dolga), mi ne bi moglo biti bolj toplo.
iVAgabund 